Adventni koledar - lepih misli

Vsi, ki želite spremljati Adventni koledar lepih misli, se nam od 1. dec 2017 lahko pridružite na spodnji povezavi.
ADVENTNI KOLEDAR LEPIH MISLI

Božična pesem čar ima,
ki seže  vsem nam do srca.
Naj pričara praznovanje
in spomine nepozabne.

Vesel božič.

Božična pesem

Božič

Božič

Božič je praznik, ki v vseh nas obudi otroško sanjarjenje in nas navdaja s spomini preteklih let. Božič ljudje podobno doživljamo. Vsaj tri stvari so, ki nas delajo enake v teh prazničnih dneh. Obdarovanje - dajanje kakor tudi prejemanje daril. Izdelovanje okraskov. Potem pa je še tu pripravljenje prazničnih dobrot.
Lepo je Božič dočakati v miru. Vendar je tako, da blišč in sjaj Božiča dočakamo v napetosti, saj hitimo po darila zadnje trnutke. Poznam ljudi, ki Božična darila priravljajo že mesec ali dva prej. Meni to ne uspe. Morda zato ne, ker  sneg več ne pada pogosto pred Božičom, pa mi potem topel december ne pričara prazničnega vzdušja. Vendar pa je Obdarovanje zelo lepo in pomembno. Drobna darial, simbolični predmeti združujejo  družine. Otroške oči pa žarijo v pisanosti darilnih škatel in pisanih ovojnih darilih. Pa še nekomu se zelo svetijo oči. To so oči babic in dedkov. Ljudje, ki v otroštvu niso bili deležni darovanja in je pomaranča bila darilo skupaj z orehi. Le ti  imajo poseben žar v očeh in pravo nežnost v duši. Ko njihove dlani odpirajo pakete in radovedne oči zrejo v drobna darila, se v meni vedno porodi sočutje in dvojno veselje. Eno zanje in drugo zame, da sem obdarovala. Njim res ni pomembno kaj dobijo, važno je , da je pod dreveškom darilo z njihovim imenom. To so darila, ki imajo čustven naboj.
Imejmo se radi in naj bo vsk Božič zelo poseben in neponovljiv.

Božič

Božič je dan, ko nihče ne sme biti sam.

Še nekaj dni do Božiča

Le nekaj vročičnih decembrskih dni
je še do božiča in novega leta;
v tem času si vsak le najboljše obeta
in vse kar je dobrega, drugim želi,
naj v vas bo svetloba božične noči,
v prihodnosti pa naj le sreča žari!

Jaslice

Brez jaslic ni božiča

Jaslice so odraz ljudske želje, da bi si na viden način približali tisto davno noč v Betlehemu in podoživeli Jezusovo rojstvo. Svetonočno zgodbo so poznali iz evangelijev in božičnih pesmi, a to je bilo preskromno. Slikarstvo in kiparstvo sta ljudstvu omogočila, da ni samo slišalo in bralo o Jezusovem rojstvu, ampak ga tudi videlo. Iz tega so naredili pravo slavje, obrede in umetnost, ki je prinesla obilo veselja otrokom in odraslim. Nekateri menijo, da so jasli že v 4. stoletju poznali v Betlehemu. Sv. Frančišek Asiški je v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji za božič leta 1223 postavil žive jaslice. Jaslice kot plastični prikaz Kristusovega rojstva v betlehemskem hlevu, poklonitev pastirjev in treh kraljev se leta 1384 najprej pojavijo v Italiji. Nastanek jaslic, kakršne poznamo danes, se pripisuje jezuitom. Prve takšne jaslice so leta 1560 postavili v Coimbri na Portugalskem. Tudi pri nas so prve cerkvene jaslice postavili jezuiti v Ljubljani, in sicer leta 1644. Prve hišne jaslice pri nas si je privoščila neka ljubljanska meščanska družina leta 1714. Na podeželje so prišle v začetku 19. stoletja. Postavljanje jaslic po slovenskih domovih pa se je razširilopo svetovni vojni.
P.Klinar

Sveti Večer

Sveti večer

Pred mrakom je bila božična miza že pripravljena. Vse, kar je bilo na njej, je bilo posvečeno in je imelo čarodejno moč ter prinašalo zdravje in srečo. Poleg obrednega kruha so bili na božični mizi in pod njo razni poljski pridelki in orodje. Gospodar je božični mizi, ki jo je napolnila gospodinja, dodal še druge predmete: pod mizo je položil orno železo, da bi bila zemlja bolj rodovitna, nekaj sena in koso za boljši pridelek v novem letu ter še druge stvari, ki jih je zahtevalo izročilo njegovega kraja. Nato je pohitel, da bi še pred mrakom z družino blagoslovil hišo s kropljenjem in kajenjem. Še danes mnoge družine pod gospodarjevim vodstvom kropijo in pokadijo hišo, hlev, vrt in bližnja polja. Ponekod se držijo starih pravil, ki so vsakemu članu družine določala njegovo mesto ob tem družinskem obredu. Gospodinja da v lonec lopatico žerjavice, gospodar strese nanjo ščepec kadila. Gospodinja napolni skodelico še z blagoslovljeno vodo in vanjo vtakne pušpanovo ali smrekovo vejico. Vsa družina se nato ob molitvi napoti blagoslavljat domačijo. To je družinski obred, ki ga opravijo na vse tri božiče.
Po blagoslovu je družina sedla k večerji, ki je na sveti večer morala biti skromna, saj je bila tudi Sveta družina tistega davnega dne, ko sta Marija in Jožef iskala kraj, kamor bi lahko položila novorojeno dete, lačna. V naših krajih so zato na sveti večer gospodinje pripravljale za večerjo različne obredne postne jedi. Večerja je bila večinoma hladna – ohlajeno kuhano sadje in stročnice. Marsikje je družina večerjala kar na klopi ob peči, saj je bila družinska miza v sveti noči božična miza, nekak hišni oltar. Po nekaterih krajih so se božične večerje veselili predvsem otroci, ki so dobili vsak po hlebček kruha. Po večerji so stekli po drva v klet in nato hitro nazaj v hišo. Najhitrejši otrok je bil vse leto najhitrejši. Dokler je bilo središče slovenske domačije odprto ognjišče, se je družina na sveti večer zbrala ob njem. V Istri, na Krasu in v Beli krajini je tedaj na ognjišču gorel velik drevesni panj, čok. Belokranjci so ga imenovali badnjak, Kraševci pa božič. Združena ob ognjišču ali stisnjena k topli peči v izbi je družina na sveti večer pozabila na vse skrbi in se veselila tihe sreče najlepšega večera in najlepše noči v letu.

Besedilo iz knjige Dušice Kunaver in Brigite Lipovšek
Slovenske šege ob božiču in novem letu

Božični Večer

Božič nekdaj

Božični sveti večer se je začel, ko je padel mrak in se je oglasil večerni zvon. Navadno je tedaj gospodar kadil in kropil po hiši in okoli nje. Sledila je skupna molitev in petje božičnih pesmi, nato pa skromna božična večerja. Ta dan so se namreč držali strogega posta, ki so mu rekli 'veseli post', saj so se postili v pričakovanju Odrešenikovega rojstva. So pa ljudje od polnočnice zelo hiteli domov, kajti takrat je bilo konec posta in na mizo je prišlo najboljše, kar so imeli. Polnočnica je bila za mlado in staro največje doživetje v vsem letu. Vsa družina je odšla k polnočnici, le eden je ostal doma za varuha. Preden so odšli k polnočnici, so postavili na mizo blagoslovljeno svečo ali na okno luč. Pot do cerkve so si razsvetlili z baklami.

Sveta noč, blažena noč