Sveti Večer

Sveti večer

Pred mrakom je bila božična miza že pripravljena. Vse, kar je bilo na njej, je bilo posvečeno in je imelo čarodejno moč ter prinašalo zdravje in srečo. Poleg obrednega kruha so bili na božični mizi in pod njo razni poljski pridelki in orodje. Gospodar je božični mizi, ki jo je napolnila gospodinja, dodal še druge predmete: pod mizo je položil orno železo, da bi bila zemlja bolj rodovitna, nekaj sena in koso za boljši pridelek v novem letu ter še druge stvari, ki jih je zahtevalo izročilo njegovega kraja. Nato je pohitel, da bi še pred mrakom z družino blagoslovil hišo s kropljenjem in kajenjem. Še danes mnoge družine pod gospodarjevim vodstvom kropijo in pokadijo hišo, hlev, vrt in bližnja polja. Ponekod se držijo starih pravil, ki so vsakemu članu družine določala njegovo mesto ob tem družinskem obredu. Gospodinja da v lonec lopatico žerjavice, gospodar strese nanjo ščepec kadila. Gospodinja napolni skodelico še z blagoslovljeno vodo in vanjo vtakne pušpanovo ali smrekovo vejico. Vsa družina se nato ob molitvi napoti blagoslavljat domačijo. To je družinski obred, ki ga opravijo na vse tri božiče.
Po blagoslovu je družina sedla k večerji, ki je na sveti večer morala biti skromna, saj je bila tudi Sveta družina tistega davnega dne, ko sta Marija in Jožef iskala kraj, kamor bi lahko položila novorojeno dete, lačna. V naših krajih so zato na sveti večer gospodinje pripravljale za večerjo različne obredne postne jedi. Večerja je bila večinoma hladna – ohlajeno kuhano sadje in stročnice. Marsikje je družina večerjala kar na klopi ob peči, saj je bila družinska miza v sveti noči božična miza, nekak hišni oltar. Po nekaterih krajih so se božične večerje veselili predvsem otroci, ki so dobili vsak po hlebček kruha. Po večerji so stekli po drva v klet in nato hitro nazaj v hišo. Najhitrejši otrok je bil vse leto najhitrejši. Dokler je bilo središče slovenske domačije odprto ognjišče, se je družina na sveti večer zbrala ob njem. V Istri, na Krasu in v Beli krajini je tedaj na ognjišču gorel velik drevesni panj, čok. Belokranjci so ga imenovali badnjak, Kraševci pa božič. Združena ob ognjišču ali stisnjena k topli peči v izbi je družina na sveti večer pozabila na vse skrbi in se veselila tihe sreče najlepšega večera in najlepše noči v letu.

Besedilo iz knjige Dušice Kunaver in Brigite Lipovšek
Slovenske šege ob božiču in novem letu