»In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli.« Vsaj od leta 354., ko se je za papeža Liberija začel praznovati božič na dan 25. decembra, je vzbujalo to skromno poročilo evangelista Luke pobožnim vernikom željo, da bi videli upodobljen prizor, ki je prinesel človeštvu odrešenje. Taka želja izvira pač iz človeške narave, ki potrebuje za notranje predstave tudi zunanje, čutne opore.
Posebno pobudo je dobila ta želja, ko je cesarica Helena našla v Betlehemu ostanke jasli, ki je bila Marija v sveti noči položila vanje svoje božje Dete. V Betlehemu so v čast te dragocene relikvije sezidali posebno baziliko, kjer so jo častili. Kmalu za tem so postavili podobno cerkev tudi v Rimu, kjer so častili posnetek betlehemskih jasli.
V 7. stoletju so prenesli ostanke pravih jasli iz Betlehema v Rim, kjer jih kot »la sacra Culla« še danes časte v isti cerkvi, nazvani Santa Maria Maggiore. Da so postavljali posnetek jasli po cerkvah vsega tedanjega krščanskega sveta, nam dokazujejo sporočila o obrednih igrah, ki so se razvile med božično službo božjo po vzorcu velikonočnih obrednih iger ravno ob posnetku j a s l i, postavljenih pred ali ob oltar. Ob jaslih so nastopali v vlogah pastirjev, svetih Treh kraljev, pozneje tudi Marije in Jožefa in drugih, sprva duhovniki, pozneje, ko se je obredni prizor razširil v igro, se izločil iz službe božje in zapustil cerkev, pa tudi svetne osebe. Zaradi zlorab so igre ponekod prepovedali, ostale pa so pobožnosti ob j a s l i h, ki so jih v nemških deželah ponekod – zlasti v ženskih samostanih – spremenili v z i b e l k o.
O vsem tem nam pričajo dela likovne umetnosti, zlasti slikarstva. Že v katakombah dobimo sliko prizora v hlevčku (druga polovica 4. stoletja, katakombe svetega Sebastijana), ki ga poznejši slikarji vedno rajši upodabljajo. Spominjajo nas deloma na prizore iz božičnih iger, dado nam pa tudi misliti, da so verniki ob posnetku j a s l i začeli postavljati tudi plastične figure. Tako bi bile nastale jaslice.
Kdaj se je to zgodilo, ne moremo točno dognati. Edina letnica, ki jo morejo zgodovinarji jaslic postaviti na začetek, 1223, ko je sveti F r a n č i š e k Asiški postavil v gozdu pri Grecciu vnaravni votlini prave jasli z osličkom in volom ter tam dal opraviti polnočnico. Resnične jaslice v današnjem pomenu pa so nam izpričane v Nemčiji najprej v letu 1252., v Italiji pa šele leta 1478.
Jaslice so se pač najprej pojavila v cerkvi kot oltarne jaslice. Prve znane jaslice te vrste dobimo na gotskih krilnih oltarjih. Te jaslice so dale pobudo za nastanek jaslic v omaricah, ki so jih izdelovale zlasti redovnice. Oltarne figure so bile večidel lesene in popleskane, figure v omaricah pa voščene in oblečene v dragocene obleke.
Z barokom dobimo novo obliko jaslic, ki jih imenujemo proste jaslice. Jaslice namreč zapuste mesto osrednje oltarne podobe in tudi ne strpé več v ozkih omaricah. Na stranskem oltarju ali v posebni kapeli zavzamejo večje izmere. Ako so jih v poprejšnji dobi pospeševali zlasti frančiškani in sorodni redovi, postanejo v baroku glavni pospeševatelji jaslic jazuitje. Razkošje in teatralično učinkovistost svojih slovitih gledaliških iger so prenesli tudi na jaslice.
Vzporedno je nastala v tesnem oslonu na obliko božjega groba nova oblika jaslic, ki jih imenujem kulisne jaslice. Pred skupino v hlevčku se namreč na vsako stran postavijo v obrisih izžagane figure, ki spominjajo na odrske kulise (od 17. stoletja dalje).
Barok je odprl jaslicam vrata v družine. Najprej so si jih mogli nabavljati le bogati sloji. Zanje so nastale že v 16. stoletju razne zanimive mehanične jaslice, kjer so se figure premikale. Take jaslice so se udomačile zlasti v Franciji (od 17. stoletja dalje). Pozneje so prodrle jaslice zlasti v alpskih deželah med najširše kroge. Tako sta nastala dva najizrazitejša tipa jaslic:
italijanske in alpske jaslice. Italijanske jaslice so dosegle svoj višek v 18. stoletju. V vrsti odličnih umetnikov, ki so jih ustvarjali, zavzema prvo mesto Giuseppe Sammartino. Napoli in Sicilija sta glavni središči te svojevrstne drobne umetnosti, ki je dobila v Italiji svoj posebni narodni pečat. Italijanske jaslice prikazujejo mimo betlehemskega dogodka vse pisano in živahno južnjaško življenje in pričajo o pristno južnjaški ljubezni do razkošja. V Italiji je nastala zanimiva oblika okroglih jaslic.
V alpskih deželah so postale jaslice pristno ljudska umetnost in so prav tako dobile svoj pokrajinski pečat. Tudi alpske jaslice presajajo betlehemski dogodek v alpsko pokrajino in med alpske ljudi. Razvile so se v pravo domačo umetno obrt, ki živi še danes (Oberammergau in drugod). Čeprav so prevladovale v alpskih jaslicah lesene figure in dobimo le tu in tam voščene ali lončene figure, so se pojavile že proti koncau baroka tudi papirnate figure.
V dobi prosvetljenstva so doživele jaslice svojo prvo hudo krizo. V posebno spotiko so bile mehanični jaslice, ki so prehajale v vzhodnih alpskih deželah v pravo posvetno lutkarstvo. Kljub temu so se obdržale na domovih in se vrnile pozneje tudi v cerkve. K temu so pripomogli med drugim romantiki in v likovni umetnosti slikarji nazarenci, med njimi na prvem mestu J. Führich. Z močnim razširjenjem papirnatih ftigur so se jaslice znova razmahnile.
Novi krizi, ki jo je prinesel val materializma proti koncu preteklega stoletja, je v nemških alpskih deželah stopilo nasproti organizirano jasličarsko gibanje (od leta 1900. dalje). Zadnja desetletja so rodila velike umetnike, ki so spet dvignili umetniško vrednost jaslic zlasti v nemških alpskih deželah. Tirolska, ki ji gre zasluga, da je posredovala zamisel jaslic med jugom in severom, je ostala do današnjih dni klasična jasličarska dežela.
Na slovenskem ozemlju imamo brez dvoma prav tako staro tradicijo jaslic kakor jo imajo po sosednih alpskih deželah, k čemur so brez dvoma pripomogle naše nekdanje tesne zveze s Tirolsko, s katero smo bili v stiku celo po neposredni soseščini našega narodnega ozemlja. Tudi naše živahne kulturne zveze z Italijo v 17. in 18. stoletju so gotovo vplivale na naše jaslice, dasi sodijo slovenske jaslice predvsem v sklop alpskih jaslic.
Četudi je raziskovanje slovenskih jaslic v sedanjih razmerah skoraj nemogoče in se s tem zanimivim poglavjem ni ukvarjal še noben naš kulturni zgodovinar ali narodopisec, se da ugotoviti, da imamo na Slovenskem zastopane vse razvojne oblike jaslic.
vir:jaslice.rkc.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar